Natalija Gros, plezalka

četrtek, 19. marec 2009

Po premieri..

Ne vem še sicer, kakšni so občutki ob rojstvu otroka, a ob rojstvu mojega filma "Chalk & Chocolate", se počutim napolnjeno, srečno in zadovoljno. Nastalo je to kar sem si vedno želela. Film o meni, ki prikaže več aspektov, ne zgolj in samo plezanja, saj smo vsi več kot nas definirajo naša dejanja in stvari s katerimi se ukvarjamo.

Film ni popoln, a zame je odličen. Vedno se najde kaj, kar bi bilo lahko še bolje, a ravno to mu daje tisto resničnost, tisto življensko noto, zaradi česar film ni kičast. Tega ne bi hotela. Film je moja zgodba, vanjo sem dala srce in dušo in si skozi njo upala povedati tudi nekaj več o sebi. To sem jaz, z vsemi mojimi dobrimi in manj dobrimi lastnostmi. Je moja pot in moja borba, slika pa ji doda poseben čar. Padci, ki so prikazani so nekaj s čimer se sooča vsak izmed nas, na koncu pa šteje samo to, kako se z njimi soočimo in kako jih rešimo, da se lahko po njih dvignemo še višje.

Zavedam pa se, da sem s tem filmom in zgodbo sebe postavila v pozicijo, kjer ni več poti nazaj. To kar sem povedala, bom morala tudi sedaj naprej živeti in stati za temi besedami, pa če bo kdaj še težje. A tokrat vem, da je vse res prišlo v pravem trenutku, in da sem na to pripravljena, da bom lahko šla spet stopnico višje.

nedelja, 22. avgust 2010

Chloe..

Moja mami mi vedno pravi: "Užij vsak trenutek", moj fant pa da je moj čas na temu planetu (pre)kratek, naj ga pametno vnovčim..

Do danes, ko sem na poti nazaj iz tekme v Xining-u v Peking, izvedela za smrt sotekmovalke v svetovnem pokalu, nisem nikoli do sedaj tako resno razmišljala o teh zgornjih besedah, niti nisem (še) imela bližnje izkušnje s smrtjo tako mojih bližnjih kot same sebe.. Ime ji je bilo Chloe Graftiaux iz Belgije. Nekje v gorah Chamonix-a, v Franciji, se je smrtno ponesrečila.

Nikoli nisem prav veliko govorila z njo, niti je nisem poznala več kot samo tekmico na bolder tekmah za svetovni pokal. Letos je naredila velik napredek, bila dvakrat zmagovalka tekme za SP in se redno uvrščala na stopničke, na koncu pa je zasedla tretje mesto v skupni razvstitvi.

Rezultat sicer pove zelo, zelo malo o njej sami, v končni fazi bi lahko bila na njenem mestu katerakoli druga moja sotekmovalka, lahko pa bi bila to prav jaz.

Njena smrt me je šokirala predvsem zaradi dejstva, da punce, s katero sva se še pred tremi tedni skupaj borili na istih bolderjih v Munchnu in sem ji po tekmi šla stistnit roko za osvojeno tretje mesto, ni več. Pa vem, da se take nesreče dogajajo vsak dan, to je pač življenje in se bodo še nadaljnih tisoče in tisoče let, dokler bomo obstajali na Zemlji. Ampak ko izveš za tako novico, te če ne drugega, pretrese dejstvo, da smo tako zelo minljivi in majhni v nasprotju z naravo in da se prav to, da si en dan še tu, naslednji dan te ni več, lahko zgodi vsakomur od nas; meni, tebi, mojemu fantu, bratu, mami, očetu, prijateljem.. in navsezadnje tudi mojim bodočim otrokom.

Navsezadnje tako zelo močno prisotno dejstvo smrti okrog nas, ga v obilici problemov, katere si večinoma ustvarimo sami, pozabljamo, da je naše življenje prekratko in da je vsak dan, vsak trenutek minljiv, da ga ne bo nazaj, samo od nas samih je odvisno kako dobro in kvalitetno ga bomo znali izkoristit in ga izživet!

Ob teh stvareh se prav tako vprašam, kje je tista meja med uživanjem življenja in tem da se ženemo za rezultati, dosežki, napredkom? Kdaj reči "ne" tistemu kar bi raje počeli in kdaj si vzet priložnost s polno žlico? A ko se sprašujem to, ugotavljam, da je najlepše če te meje sploh ni, če znamo najti v stvareh, ki jih počnemo smisel in če počnemo stvari, se družimo z ljudmi, ki nas osrečujejo, jih ljubimo in v njih najdemo strast - življensko strast, ki nas napoljnjuje in daje našemu obstoju na tem planetu Zemlja pomen, da smo kar v resnici smo - človeška vrsta, z omejenim časom življenja, a bitja, ki imamo napram živalim in rastlinam možnost odkrivanja tudi višjega smisla v življenju, kot samo golo preživetje in ki nas uresničuje in izpoljnjuje, pa četudi na koncu ne doživimo visoke starosti. Na koncu je to po mojem mnenju, vredno največ.

Chloe, počivaj v miru..

(prvi utrinki po žalostni novici)

četrtek, 29. julij 2010