Natalija Gros, plezalka

četrtek, 11. februar 2010

Punčka za miljon evrov

Nova sezona, treningi in priprave so že polno v teku, prav tako tudi jaz. Letos se je vse že vključno z Argentino, začelo malo drugače. Tam sem si namreč res napolnila baterije s tem, ko sem popolnoma odklopila in ko sem užila lepoto te neokrnjene narave. Prvič sem se srečala s tolikimi živalcami in občutila te neverjetne občutke, ko je naprimer 15 metrov od tebe na obali, plava kit in te z vsem zanimanjem gleda in občuduje, sam pa se sploh ne zaveda, kakšno občudovanje te 50 tonske živali imaš do njega ti..

Tako sem prišla nazaj vsa polna doživetij in lepih spominov, želja pa je ob bitju polnoči na Silvestrovo spet ostajala ista, kot lansko leto. Želja biti najboljša in postati svetovna prvakinja! Hkrati pa sem čutila, da se bo letos marsikaj spremenilo, če bom hotela naredit ta korak višje in si nekega dne reči, da sem pa zdaj res vse naredila, da dosežem svoje sanje.

Tako je letos ena velika sprememba to, da več treniram sama, z Alešem imava samo en trening na teden skupen, vse ostalo je po moji izbiri. Še vedno je moj trener, le da se zdaj več sama odločam in tako se moram posledično tudi bolj zanesti in nasloniti sama nase, hkrati pa najti v sebi tisto dodatno motivacijo, ki me požene naprej. In vem, da je tako najbolje zame, ker čutim, da potrebujem to, da sem sama "svoj nadzor" in da sama sprejemam odgovornost za svoja dejanja, za uspehe in neuspehe.

Tako mi najvišji cilj predstavlja svetovno prvenstvo naslednje leto, seveda pa najprej letošja sezona tako v bolderju kot v težavnosti. In ker čutim, da nimam več nešteto tekmovalnih sezon pred sabo, sem odločena da tokrat tvegam res vse za sanje, ki jih ne vidi nihče drug kot jaz sama, kot pravi tudi "Punčka za miljon dolarjev" ("It's the magic in risking everything for a dream that noone sees but you" - Million dollar baby)

Zato je prišel čas, da grem na vse ali nič in do konca verjamem, da mi bo uspelo za kar sem se odločila in kar si trenutno želim najbolj od vsega! Samo tako bom enkrat lahko z mirno vestjo rekla "adijo" tekmovalnemu plezanju in se podala v nove izzive!

sobota, 28. april 2012

Lep in topel pozdravček!:)

...Ena "zgodbica" iz knjige, ki jo trenutno prebiram.. Prej pa še malo novosti kaj se mi sploh dogaja v življenju, zdaj ko nimam vsak vikend tekme..
Ni prav veliko novega, razen to, da 4. letnik Fakultete za šport, počasi teče h koncu in me v juniju, tokrat brez "izgovorov" čakajo izpiti in želim si jih naredit čim več, da bo poleti čim več časa za nove dogodivščine, faks pa čim prej zaključen in spravljen pod streho..:)

Da pa mi ni preveč dolgčas, sem se že septembra odločila svoje plezalno znanje tudi začet prenašat naprej na mlajši rod, tako da zdaj dvakrat na teden posredujem svoje izkušnje mladim Korenjakom v klubu v Dragomerju in moram reči, da res uživam. Uživam ob tem ker lahko dajem svoje znanje naprej in ker ga otroci cenijo in imamo podobne poglede na filozofijo plezanja. Drugače pa plezam v skali, za svojo dušo, iščem napredek v plezanju tudi tam, kjer sem ga prej spregledala, sestavljam svojo sestavljanko in jo poskušam oblikovati po svojih načelih, svojih mnenjih, vmes pa se mi ponudi še kakšna lepa nova priložnost, kot je pisanje kakšnega članka in kakšno predavanje,.. in tako se poiskušam znajti v novi situaciji po svojih najboljših močeh.

Po decemberski razstavi ideja o plezalnem taboru še vedno živi, tako da jo bomo sredi julija z Zvezo prijateljev mladine tudi izpeljali in sicer v Kranjski Gori, kjer bomo obiskali bližnja plezališča in otroke spoznali bližje s plezanjem ter ostalimi športnimi aktivnostmi. Se že veselim!:)

V namenu čez nekaj časa vsekakor tudi osvežitev spletne strani, tako in drugače, je potrebno "zmenjat ploščo", saj je večina stvari preteklost, sicer res lepa, z mnogimi lepimi spomini in dogodivščinami, ampak življenje teče dalje in prav ničesar več ni v meni, kar bi si želelo nazaj v tekmovalne vode. Ne čutim namreč nobenega obžalovanja, ko danes spremljam naše po tekmah svetovnega pokala, čeprav pogrešam energijo tekme na vsake toliko časa, predvsem tiste trenutke ko sem bila sama s sabo na steni in so me prevevali različni občutki, a cilj vseh je bil zmaga nad samo sabo, v srcu pa je bila ena velika ljubezen do tega kar počnem. Res čudoviti občutki, ampak verjamem, da jih lahko prav tako najdem v skali in drugih življenksih situacijah, kjer mi izkušnje iz tekmovanj in celotnega, mojega plezalnega procesa vsak dan pomagajo premagovat izzive. Vsak dan se spomnim na kakšne lekcije, ki mi jih je posredoval trener ali pa sem jih doumela sama, samo da jih je tokrat potrebno uporabit v drugačni situaciji, ki je hkrati veliko bolj življenjska.

Priznam, da sem dobro, da imam vse kar potrebujem za to da stremim naprej v svojo prihodnost in vsak dan si poiskusim narediti čim lepši, meni čim lažji v smislu, da se poiskušam ne sekirat za nepotrebne stvari in se jim raje nasmejim. Včasih uspe bolj, včasih manj, hkrati pa iščem in spoznavam naprej svoje sanje, samo sebe in se prepuščam toku življenja. Ne vem kam me bo naplavil tok, ampak verjamem, da bo vse ok, kakor koli se mi bo življenje odvilo.

Zato en lep topel objem in nasmeh pošiljam vsem, ki ste si vzeli čas, da ste prebrali te vrstice, če pa vas zanima še tale spodnji malo daljši odstavek, pa nekaj v malo drugačen razmislek..:) Pa lepe prvomajske praznike!

pozdravček,

Naty

"Kadar ljubimec išče, nikoli ne išče, ne da bi ga ljubljena iskala.
Ko je blisk ljubezni zadel to srce, vedi, da je ljubezen v onem srcu.
Ko v tvojem srcu raste ljubezen do boga, te bog nedvomno ljubi.
Noben zvok ploska ne pride od ene roke, brez druge roke.

Božanska modrost je usoda in na njen ukaz se ljubimo.
Ta prvi ukaz pravi, da je vsak del sveta v paru s svojim drugom.
Za modrega je Nebo moški in Zemlja ženska:
Zemlja goji, kar pade z Neba.
Ko zemlja nima toplote, jo pošlje Nebo;
ko izgubi svežino in vlago, ju Nebo obnovi.

Nebo gre po svojih obhodih, kot mož, ki kupuje za ženo;
in Zemlja je gospodinja: skrbi za rojstva in doji, kar rojeva.
Glej na Nebo in Zemljo; kot da sta obdarjena z razumom, ker opravljata delo razumnih bitij.

Čemu silita skupaj kot ljubimca, če ne bi uživala drug v drugem?
Kako bi brez Zemlje cvetela roža in drevo?
Kaj bi ustvarila voda in toplota Neba?
Kot je bog dal željo moškemu in ženski zato,
da bi svet ohranil z njuno združitvijo,
tako je vzgojil v vsakem delu bivajočega željo po drugem delu.

Dan in Noč sta na zunaj sovražnika;
vendar oba izpolnjujeta en namen,
ko vsak ljubi drugega, da bi opravila svoje skupno delo.
Brez Noči bi narava Človeka ne prejela dohodka
in Dan bi ne mogel ničesar potrošiti."

(pesem muslimanskega pesnika Rumu-ja, v knjigi E.Fromm; Umetnost ljubezni in življenja)

ponedeljek, 16. januar 2012