Natalija Gros, plezalka

petek, 26. februar 2010

Moje iluzije

"Nikoli ne dobiš želje, ne da bi dobil tudi moč, da jo uresničiš. Vendar moraš vseeno kaj naredit za to."

(Iluzije, Richard Bach)

..listam po knjigi in prebiram kratke odlomke iz knjige, ki sem jo pred leti prebrala samo do dobre polovice, nato pa pustila, ne vem zakaj že. Morda iz meni že znanega vzroka, saj ni edina knjiga ki je ostala tako neprebrana do konca..:)

Po dolgem času sem se spet spomnila na Jonatana Livingstona Galeba, ki je predvsem v prejšnjem tednu spet zaživel v meni in me spomnil na stvari, ki jih ob velikih željah in pričakovanjih prehitro pozabim in me hitro speljejo na napačna pota, ko trening postane rutina in ko tista pristnost in ljubezen prekrije pohlep po uspehu.

Tako sem se spomnila na Iluzije. Vzela sem jo v roke in brala. Iskala sem nekaj kar me bo pritegnilo. In glej, našla sem svojo misel. Misel, ki me bo že jutri na treningu "grela" in mi v trenutkih, ko bom želela na vrh bolderja, dala dodatne moči, da ga splezam!

Pri tem pa lahko dodam še to, da sem v teh dneh ob spremljanju olimpijskih iger večkrat dobila solzne oči in prepričana sem, da sta Tina in Petra in še marsikdo, ki je dosegel in presegel svoje želje in cilje, ob vseh presmučanih in pretečenih kilometrih, to vedel že pred menoj. Zdaj pa žanjejo darila za ves njihov trud. In prav je tako.

naty :)

nedelja, 22. avgust 2010

Chloe..

Moja mami mi vedno pravi: "Užij vsak trenutek", moj fant pa da je moj čas na temu planetu (pre)kratek, naj ga pametno vnovčim..

Do danes, ko sem na poti nazaj iz tekme v Xining-u v Peking, izvedela za smrt sotekmovalke v svetovnem pokalu, nisem nikoli do sedaj tako resno razmišljala o teh zgornjih besedah, niti nisem (še) imela bližnje izkušnje s smrtjo tako mojih bližnjih kot same sebe.. Ime ji je bilo Chloe Graftiaux iz Belgije. Nekje v gorah Chamonix-a, v Franciji, se je smrtno ponesrečila.

Nikoli nisem prav veliko govorila z njo, niti je nisem poznala več kot samo tekmico na bolder tekmah za svetovni pokal. Letos je naredila velik napredek, bila dvakrat zmagovalka tekme za SP in se redno uvrščala na stopničke, na koncu pa je zasedla tretje mesto v skupni razvstitvi.

Rezultat sicer pove zelo, zelo malo o njej sami, v končni fazi bi lahko bila na njenem mestu katerakoli druga moja sotekmovalka, lahko pa bi bila to prav jaz.

Njena smrt me je šokirala predvsem zaradi dejstva, da punce, s katero sva se še pred tremi tedni skupaj borili na istih bolderjih v Munchnu in sem ji po tekmi šla stistnit roko za osvojeno tretje mesto, ni več. Pa vem, da se take nesreče dogajajo vsak dan, to je pač življenje in se bodo še nadaljnih tisoče in tisoče let, dokler bomo obstajali na Zemlji. Ampak ko izveš za tako novico, te če ne drugega, pretrese dejstvo, da smo tako zelo minljivi in majhni v nasprotju z naravo in da se prav to, da si en dan še tu, naslednji dan te ni več, lahko zgodi vsakomur od nas; meni, tebi, mojemu fantu, bratu, mami, očetu, prijateljem.. in navsezadnje tudi mojim bodočim otrokom.

Navsezadnje tako zelo močno prisotno dejstvo smrti okrog nas, ga v obilici problemov, katere si večinoma ustvarimo sami, pozabljamo, da je naše življenje prekratko in da je vsak dan, vsak trenutek minljiv, da ga ne bo nazaj, samo od nas samih je odvisno kako dobro in kvalitetno ga bomo znali izkoristit in ga izživet!

Ob teh stvareh se prav tako vprašam, kje je tista meja med uživanjem življenja in tem da se ženemo za rezultati, dosežki, napredkom? Kdaj reči "ne" tistemu kar bi raje počeli in kdaj si vzet priložnost s polno žlico? A ko se sprašujem to, ugotavljam, da je najlepše če te meje sploh ni, če znamo najti v stvareh, ki jih počnemo smisel in če počnemo stvari, se družimo z ljudmi, ki nas osrečujejo, jih ljubimo in v njih najdemo strast - življensko strast, ki nas napoljnjuje in daje našemu obstoju na tem planetu Zemlja pomen, da smo kar v resnici smo - človeška vrsta, z omejenim časom življenja, a bitja, ki imamo napram živalim in rastlinam možnost odkrivanja tudi višjega smisla v življenju, kot samo golo preživetje in ki nas uresničuje in izpoljnjuje, pa četudi na koncu ne doživimo visoke starosti. Na koncu je to po mojem mnenju, vredno največ.

Chloe, počivaj v miru..

(prvi utrinki po žalostni novici)

četrtek, 29. julij 2010