Natalija Gros, plezalka

nedelja, 22. avgust 2010

Chloe..

Moja mami mi vedno pravi: "Užij vsak trenutek", moj fant pa da je moj čas na temu planetu (pre)kratek, naj ga pametno vnovčim..

Do danes, ko sem na poti nazaj iz tekme v Xining-u v Peking, izvedela za smrt sotekmovalke v svetovnem pokalu, nisem nikoli do sedaj tako resno razmišljala o teh zgornjih besedah, niti nisem (še) imela bližnje izkušnje s smrtjo tako mojih bližnjih kot same sebe.. Ime ji je bilo Chloe Graftiaux iz Belgije. Nekje v gorah Chamonix-a, v Franciji, se je smrtno ponesrečila.

Nikoli nisem prav veliko govorila z njo, niti je nisem poznala več kot samo tekmico na bolder tekmah za svetovni pokal. Letos je naredila velik napredek, bila dvakrat zmagovalka tekme za SP in se redno uvrščala na stopničke, na koncu pa je zasedla tretje mesto v skupni razvstitvi.

Rezultat sicer pove zelo, zelo malo o njej sami, v končni fazi bi lahko bila na njenem mestu katerakoli druga moja sotekmovalka, lahko pa bi bila to prav jaz.

Njena smrt me je šokirala predvsem zaradi dejstva, da punce, s katero sva se še pred tremi tedni skupaj borili na istih bolderjih v Munchnu in sem ji po tekmi šla stistnit roko za osvojeno tretje mesto, ni več. Pa vem, da se take nesreče dogajajo vsak dan, to je pač življenje in se bodo še nadaljnih tisoče in tisoče let, dokler bomo obstajali na Zemlji. Ampak ko izveš za tako novico, te če ne drugega, pretrese dejstvo, da smo tako zelo minljivi in majhni v nasprotju z naravo in da se prav to, da si en dan še tu, naslednji dan te ni več, lahko zgodi vsakomur od nas; meni, tebi, mojemu fantu, bratu, mami, očetu, prijateljem.. in navsezadnje tudi mojim bodočim otrokom.

Navsezadnje tako zelo močno prisotno dejstvo smrti okrog nas, ga v obilici problemov, katere si večinoma ustvarimo sami, pozabljamo, da je naše življenje prekratko in da je vsak dan, vsak trenutek minljiv, da ga ne bo nazaj, samo od nas samih je odvisno kako dobro in kvalitetno ga bomo znali izkoristit in ga izživet!

Ob teh stvareh se prav tako vprašam, kje je tista meja med uživanjem življenja in tem da se ženemo za rezultati, dosežki, napredkom? Kdaj reči "ne" tistemu kar bi raje počeli in kdaj si vzet priložnost s polno žlico? A ko se sprašujem to, ugotavljam, da je najlepše če te meje sploh ni, če znamo najti v stvareh, ki jih počnemo smisel in če počnemo stvari, se družimo z ljudmi, ki nas osrečujejo, jih ljubimo in v njih najdemo strast - življensko strast, ki nas napoljnjuje in daje našemu obstoju na tem planetu Zemlja pomen, da smo kar v resnici smo - človeška vrsta, z omejenim časom življenja, a bitja, ki imamo napram živalim in rastlinam možnost odkrivanja tudi višjega smisla v življenju, kot samo golo preživetje in ki nas uresničuje in izpoljnjuje, pa četudi na koncu ne doživimo visoke starosti. Na koncu je to po mojem mnenju, vredno največ.

Chloe, počivaj v miru..

(prvi utrinki po žalostni novici)

sobota, 28. april 2012

Lep in topel pozdravček!:)

...Ena "zgodbica" iz knjige, ki jo trenutno prebiram.. Prej pa še malo novosti kaj se mi sploh dogaja v življenju, zdaj ko nimam vsak vikend tekme..
Ni prav veliko novega, razen to, da 4. letnik Fakultete za šport, počasi teče h koncu in me v juniju, tokrat brez "izgovorov" čakajo izpiti in želim si jih naredit čim več, da bo poleti čim več časa za nove dogodivščine, faks pa čim prej zaključen in spravljen pod streho..:)

Da pa mi ni preveč dolgčas, sem se že septembra odločila svoje plezalno znanje tudi začet prenašat naprej na mlajši rod, tako da zdaj dvakrat na teden posredujem svoje izkušnje mladim Korenjakom v klubu v Dragomerju in moram reči, da res uživam. Uživam ob tem ker lahko dajem svoje znanje naprej in ker ga otroci cenijo in imamo podobne poglede na filozofijo plezanja. Drugače pa plezam v skali, za svojo dušo, iščem napredek v plezanju tudi tam, kjer sem ga prej spregledala, sestavljam svojo sestavljanko in jo poskušam oblikovati po svojih načelih, svojih mnenjih, vmes pa se mi ponudi še kakšna lepa nova priložnost, kot je pisanje kakšnega članka in kakšno predavanje,.. in tako se poiskušam znajti v novi situaciji po svojih najboljših močeh.

Po decemberski razstavi ideja o plezalnem taboru še vedno živi, tako da jo bomo sredi julija z Zvezo prijateljev mladine tudi izpeljali in sicer v Kranjski Gori, kjer bomo obiskali bližnja plezališča in otroke spoznali bližje s plezanjem ter ostalimi športnimi aktivnostmi. Se že veselim!:)

V namenu čez nekaj časa vsekakor tudi osvežitev spletne strani, tako in drugače, je potrebno "zmenjat ploščo", saj je večina stvari preteklost, sicer res lepa, z mnogimi lepimi spomini in dogodivščinami, ampak življenje teče dalje in prav ničesar več ni v meni, kar bi si želelo nazaj v tekmovalne vode. Ne čutim namreč nobenega obžalovanja, ko danes spremljam naše po tekmah svetovnega pokala, čeprav pogrešam energijo tekme na vsake toliko časa, predvsem tiste trenutke ko sem bila sama s sabo na steni in so me prevevali različni občutki, a cilj vseh je bil zmaga nad samo sabo, v srcu pa je bila ena velika ljubezen do tega kar počnem. Res čudoviti občutki, ampak verjamem, da jih lahko prav tako najdem v skali in drugih življenksih situacijah, kjer mi izkušnje iz tekmovanj in celotnega, mojega plezalnega procesa vsak dan pomagajo premagovat izzive. Vsak dan se spomnim na kakšne lekcije, ki mi jih je posredoval trener ali pa sem jih doumela sama, samo da jih je tokrat potrebno uporabit v drugačni situaciji, ki je hkrati veliko bolj življenjska.

Priznam, da sem dobro, da imam vse kar potrebujem za to da stremim naprej v svojo prihodnost in vsak dan si poiskusim narediti čim lepši, meni čim lažji v smislu, da se poiskušam ne sekirat za nepotrebne stvari in se jim raje nasmejim. Včasih uspe bolj, včasih manj, hkrati pa iščem in spoznavam naprej svoje sanje, samo sebe in se prepuščam toku življenja. Ne vem kam me bo naplavil tok, ampak verjamem, da bo vse ok, kakor koli se mi bo življenje odvilo.

Zato en lep topel objem in nasmeh pošiljam vsem, ki ste si vzeli čas, da ste prebrali te vrstice, če pa vas zanima še tale spodnji malo daljši odstavek, pa nekaj v malo drugačen razmislek..:) Pa lepe prvomajske praznike!

pozdravček,

Naty

"Kadar ljubimec išče, nikoli ne išče, ne da bi ga ljubljena iskala.
Ko je blisk ljubezni zadel to srce, vedi, da je ljubezen v onem srcu.
Ko v tvojem srcu raste ljubezen do boga, te bog nedvomno ljubi.
Noben zvok ploska ne pride od ene roke, brez druge roke.

Božanska modrost je usoda in na njen ukaz se ljubimo.
Ta prvi ukaz pravi, da je vsak del sveta v paru s svojim drugom.
Za modrega je Nebo moški in Zemlja ženska:
Zemlja goji, kar pade z Neba.
Ko zemlja nima toplote, jo pošlje Nebo;
ko izgubi svežino in vlago, ju Nebo obnovi.

Nebo gre po svojih obhodih, kot mož, ki kupuje za ženo;
in Zemlja je gospodinja: skrbi za rojstva in doji, kar rojeva.
Glej na Nebo in Zemljo; kot da sta obdarjena z razumom, ker opravljata delo razumnih bitij.

Čemu silita skupaj kot ljubimca, če ne bi uživala drug v drugem?
Kako bi brez Zemlje cvetela roža in drevo?
Kaj bi ustvarila voda in toplota Neba?
Kot je bog dal željo moškemu in ženski zato,
da bi svet ohranil z njuno združitvijo,
tako je vzgojil v vsakem delu bivajočega željo po drugem delu.

Dan in Noč sta na zunaj sovražnika;
vendar oba izpolnjujeta en namen,
ko vsak ljubi drugega, da bi opravila svoje skupno delo.
Brez Noči bi narava Človeka ne prejela dohodka
in Dan bi ne mogel ničesar potrošiti."

(pesem muslimanskega pesnika Rumu-ja, v knjigi E.Fromm; Umetnost ljubezni in življenja)

ponedeljek, 16. januar 2012