Natalija Gros, plezalka

ponedeljek, 16. januar 2012

Kam gre ta svet?

Po navadi ne pišem svojih osebnih mnenj o politiki, ampak tokrat sem se odločila drugače, ker kar je preveč je pa preveč! Po enem tednu odklopa pridem domov in preberem, da je naša preljuba slovenska politika še vedno na statusu quo, da ni ne duha ne sluha o mandatarju, niti o vladi.. Tolk mi je že slabo ob vsem tem neokusnem jebanju v glavo, ob vseh teh prisiljenih nasmehih in laganju drug drugemu v face, ob vsem tem nategovanju tako samih sebe kot ljudstva itd.. Ne govorim o tem kdo bo glavni in kdo ne, ampak to, da sem kot športnica, ki sem vsa ta leta na tekmovanjih ponosno zastopala Slovenijo, tekmovala pod njeno zastavo in jo z veseljem promovirala, tako zelo razočarana nad njenim vodstvom, hkrati pa me je sram pred svetom priznati, da sem tukaj doma. To sicer izžareva že moj odnos do volitev, kamor sem šla z apatičnim odnosom, vse trenutno dogajanje pa je samo zrcalo mojih takratnih občutkov.

Upam si trditi, da če Slovenija ne bi bila fenomen glede tega, da ima toliko vrhunskih športnikov, ki jo promovirajo ter nekatere znanstvenike in gospodarstvenike, ki s svojimi glasnimi dejanji, uspehi in dosežki promovirajo našo državo, da še tisti ljudje, ki nas poznajo, sploh ne bi vedeli kdo zavraga na svetu smo mi? Naši politiki samo kimajo in kimajo, nihče pa si ne upa udarit po mizi in povedat svoje tudi velikim narodom - zato se sploh ne čudim, da ko me v tujini vprašajo od kje prihajam, večina sploh ne ve kje Slovenija je. A kako potem to, da če jim povem, da sem iz ex Yugoslavije pa vsi vedo kje je to bilo? Zdaj začenjam šele dobro razumeti tudi ozadje odnosov med državami v mojem športu, ko se spominjam nekaterih občutkov ter dogodkov za nazaj - Slovenijo so vedno vsi jemali kot neko majhno državico, brez svojega mnenja, brez svoje hrbtenice, ponižno in tiho. Taki kot dejansko smo slovenski hlapci, razen izjem, ki se vedno najdejo.

V bistvu se sploh ne čudim stanju v naši državi, resno pa razmišljam, da bom kljub temu, da sem bila v času tekmovanj in še vedno sem deležna slovenske podpore in se tega zavedam in cenim, v bližnji prihodnosti spakirala kovčke in šla s trebuhom za kruhom v širni svet, da občutim občutke občutke "velikih" narodov in se od njih učim. Vem, da nikjer ni popolnega kraja na tem svetu, da so povsod prednosti in slabosti in vedno bo Slovenija moja domovina, ampak želim si pa da tam kjer bom pristala, občutim občutek, ko se država postavi zase, ko glasno pove svoje mnenje in nato stoji za njim, ki je prepoznavna v svetu zaradi svojega vsestranskega poguma in ki se zaveda, da je nesigurnost in strah naroda, kateregakoli, njemu največja poguba. In svojim otrokom si želim predat naprej tako znanje, take občutke, ki mu bodo dvigali njegovo samozavest in moč. In verjamem, da nekej posebnega, močnega je v nas Slovenih, da smo skozi našo zgodovino prilezli tako daleč in da smo tak fenomen kot smo, samo sebi v prid si moramo upat obrnit.

Kakorkoli, današnja novica mi je dala pošteno za mislit in ne glede na to kako se bo stvar razpletla, mi pušča grenek priokus. Morda še kdo razmišlja podobno, morda ne, a danes sem dojela, da nekaj pri "nas doma" zares ne štima in res upam in si želim, da se čim prej postavi na noge kar bi se moralo že pred mesecem dni.

Pozdrav, Natalija

sobota, 28. april 2012

Lep in topel pozdravček!:)

...Ena "zgodbica" iz knjige, ki jo trenutno prebiram.. Prej pa še malo novosti kaj se mi sploh dogaja v življenju, zdaj ko nimam vsak vikend tekme..
Ni prav veliko novega, razen to, da 4. letnik Fakultete za šport, počasi teče h koncu in me v juniju, tokrat brez "izgovorov" čakajo izpiti in želim si jih naredit čim več, da bo poleti čim več časa za nove dogodivščine, faks pa čim prej zaključen in spravljen pod streho..:)

Da pa mi ni preveč dolgčas, sem se že septembra odločila svoje plezalno znanje tudi začet prenašat naprej na mlajši rod, tako da zdaj dvakrat na teden posredujem svoje izkušnje mladim Korenjakom v klubu v Dragomerju in moram reči, da res uživam. Uživam ob tem ker lahko dajem svoje znanje naprej in ker ga otroci cenijo in imamo podobne poglede na filozofijo plezanja. Drugače pa plezam v skali, za svojo dušo, iščem napredek v plezanju tudi tam, kjer sem ga prej spregledala, sestavljam svojo sestavljanko in jo poskušam oblikovati po svojih načelih, svojih mnenjih, vmes pa se mi ponudi še kakšna lepa nova priložnost, kot je pisanje kakšnega članka in kakšno predavanje,.. in tako se poiskušam znajti v novi situaciji po svojih najboljših močeh.

Po decemberski razstavi ideja o plezalnem taboru še vedno živi, tako da jo bomo sredi julija z Zvezo prijateljev mladine tudi izpeljali in sicer v Kranjski Gori, kjer bomo obiskali bližnja plezališča in otroke spoznali bližje s plezanjem ter ostalimi športnimi aktivnostmi. Se že veselim!:)

V namenu čez nekaj časa vsekakor tudi osvežitev spletne strani, tako in drugače, je potrebno "zmenjat ploščo", saj je večina stvari preteklost, sicer res lepa, z mnogimi lepimi spomini in dogodivščinami, ampak življenje teče dalje in prav ničesar več ni v meni, kar bi si želelo nazaj v tekmovalne vode. Ne čutim namreč nobenega obžalovanja, ko danes spremljam naše po tekmah svetovnega pokala, čeprav pogrešam energijo tekme na vsake toliko časa, predvsem tiste trenutke ko sem bila sama s sabo na steni in so me prevevali različni občutki, a cilj vseh je bil zmaga nad samo sabo, v srcu pa je bila ena velika ljubezen do tega kar počnem. Res čudoviti občutki, ampak verjamem, da jih lahko prav tako najdem v skali in drugih življenksih situacijah, kjer mi izkušnje iz tekmovanj in celotnega, mojega plezalnega procesa vsak dan pomagajo premagovat izzive. Vsak dan se spomnim na kakšne lekcije, ki mi jih je posredoval trener ali pa sem jih doumela sama, samo da jih je tokrat potrebno uporabit v drugačni situaciji, ki je hkrati veliko bolj življenjska.

Priznam, da sem dobro, da imam vse kar potrebujem za to da stremim naprej v svojo prihodnost in vsak dan si poiskusim narediti čim lepši, meni čim lažji v smislu, da se poiskušam ne sekirat za nepotrebne stvari in se jim raje nasmejim. Včasih uspe bolj, včasih manj, hkrati pa iščem in spoznavam naprej svoje sanje, samo sebe in se prepuščam toku življenja. Ne vem kam me bo naplavil tok, ampak verjamem, da bo vse ok, kakor koli se mi bo življenje odvilo.

Zato en lep topel objem in nasmeh pošiljam vsem, ki ste si vzeli čas, da ste prebrali te vrstice, če pa vas zanima še tale spodnji malo daljši odstavek, pa nekaj v malo drugačen razmislek..:) Pa lepe prvomajske praznike!

pozdravček,

Naty

"Kadar ljubimec išče, nikoli ne išče, ne da bi ga ljubljena iskala.
Ko je blisk ljubezni zadel to srce, vedi, da je ljubezen v onem srcu.
Ko v tvojem srcu raste ljubezen do boga, te bog nedvomno ljubi.
Noben zvok ploska ne pride od ene roke, brez druge roke.

Božanska modrost je usoda in na njen ukaz se ljubimo.
Ta prvi ukaz pravi, da je vsak del sveta v paru s svojim drugom.
Za modrega je Nebo moški in Zemlja ženska:
Zemlja goji, kar pade z Neba.
Ko zemlja nima toplote, jo pošlje Nebo;
ko izgubi svežino in vlago, ju Nebo obnovi.

Nebo gre po svojih obhodih, kot mož, ki kupuje za ženo;
in Zemlja je gospodinja: skrbi za rojstva in doji, kar rojeva.
Glej na Nebo in Zemljo; kot da sta obdarjena z razumom, ker opravljata delo razumnih bitij.

Čemu silita skupaj kot ljubimca, če ne bi uživala drug v drugem?
Kako bi brez Zemlje cvetela roža in drevo?
Kaj bi ustvarila voda in toplota Neba?
Kot je bog dal željo moškemu in ženski zato,
da bi svet ohranil z njuno združitvijo,
tako je vzgojil v vsakem delu bivajočega željo po drugem delu.

Dan in Noč sta na zunaj sovražnika;
vendar oba izpolnjujeta en namen,
ko vsak ljubi drugega, da bi opravila svoje skupno delo.
Brez Noči bi narava Človeka ne prejela dohodka
in Dan bi ne mogel ničesar potrošiti."

(pesem muslimanskega pesnika Rumu-ja, v knjigi E.Fromm; Umetnost ljubezni in življenja)

ponedeljek, 16. januar 2012