Natalija Gros, plezalka

27. julij 2009: Zmaga na mastru v Serre Chevalier-ju!:)

Včerej je bil zame res čaroben večer, ki ga vam težko opišem z besedami. Zmaga na 20. prestižnem mastru v Serre Chevalier-ju, pred polno množico, ob osvetljeni steni s polno reflektorji, super šovom in norim, pozitivnim vzdušjem, je nekaj kar sem včeraj čutila na svoji koži..

Še zdej sem mal v oblakih, ko pišem tole, saj zjutraj ko sem se zbudila, sploh še nisem dojela dobro kaj se je dogajalo en večer prej. Namreč plezala sem tako mirno, hkrati pa sproščeno ter samozavestno, da se sama sebi čudim, s kakšno srčnostjo in užitkom sem plezala.

Že po petkovih kvalifikacijah sem edina splezala smer in že to mi je dalo samozavesti, da imam pravi pristop, takšnega kot sem imela že v Chamonix-u, le da sem se tu čutila še za odtenek močnejšo. Kaj je k temu prispevalo - po moje tele super plezalne počitnice z Asjo in Martino, in neskončno uživanje v naravni steni, ter to da sem se naslonila samo nase in se prepustila toku.

V soboto pa je bila na vrsti smer za študirat, kjer je vsak finalist imel 28 minut časa, da po svojih najboljših močeh proba naštudirat smer, ki se jo pleza zvečer. Šla mi je dobro, le dva mesta sta mi bila težja, predvsem pa smo imele punce izziv preplezat "zaveso". Zvečer smo se pred bučno publiko, kot vedno še zadnjič predstavili vsi finalisti, saj se z 20. obletnico zaključuje ta legendarni master, tako da je bila zmaga še slajša.

Finalno smer sem začela sigurno in odločno, točno sem vedela kaj me čaka in kljub še mnogim drugim varjantam, ki jih izveš tekom primerjanja s sotekmovalkami, sem odplezala svojo, pa čeprav je šlo dvakrat na centimetre! A sem jo splezala in že tu z velikim nasmehom pomahala z vrha!:)

Pet finalistk nas je splezalo smer in imelo še superfinale, na pogled, ki je odločalo. Po "red pointu" sem vedela, da je ta težja stvar za mano, saj imam na tekmi raje plezanje na pogled kot na rdečo piko, zato sem lahko zadihala s polnimi pljuči in vse kar sem si želela je bil vrh superfinalne smeri. Samo na to sem se osredotočila in samo to mi je bilo pomembno. In ko sem vstopila, sem začutila kako mi mravljinci tečejo po telesu od navdušenja in čarobne energije, ki je bila v zraku. Na koncu sem ostala na steni popolnoma sama, fantje so svojo tekmo že zaključili, in ko sem počivala pred zadnjim detajlom, pred zadnjo poko, ki smo jo imele, sem še enkrat pomahala publiki in se sama sebi nasmehnila, tako zelo sem uživala! Nato pa sem odločno šla in iz sebe potegnila vso moč, kar sem jo še imela! Žal sem padla gib pod vrhom, a moj pristen, širok namseh na obrazu je povedal vse! Ko pa sem slišala še da sem zmagala, pa je bil večer več kot popoln!

Maja je zasedla 4. mesto, Mina 5., Asja 8., Klemenu in Juretu Bečanu pa letos ni šlo po načrtih, tako da sta s tekmo zaključila že v petek.

Ob tem pa vse čestitke organizatorju za 20. let nepozabnega šova, čeprav sem ga sama doživljala šele zadnjih sedem let! Zame je in bo to ena izmed najboljših tekem, tako po organizaciji, predvsem pa po čarobnem vzdušju, ki mi bo vedno znova v spomin priklical tiste mravljince, ki so mi šli po telesu tekom zadnjega plezanja v superfinalu! Bilo je nepozabno..

Več rezultatov na
http://www.montagne-virtuel.com/evenements/results.php?NoID=3&NoIDEvent=3&NoIDComp=1&Cat=2#A

Več slikc zpa že v galeriji!

foto: Martina

PS: zdaj grem pa za par dni na zaslužen dopust, tako da lep morski pozdrav že v naprej!:)

sobota, 28. april 2012

Lep in topel pozdravček!:)

...Ena "zgodbica" iz knjige, ki jo trenutno prebiram.. Prej pa še malo novosti kaj se mi sploh dogaja v življenju, zdaj ko nimam vsak vikend tekme..
Ni prav veliko novega, razen to, da 4. letnik Fakultete za šport, počasi teče h koncu in me v juniju, tokrat brez "izgovorov" čakajo izpiti in želim si jih naredit čim več, da bo poleti čim več časa za nove dogodivščine, faks pa čim prej zaključen in spravljen pod streho..:)

Da pa mi ni preveč dolgčas, sem se že septembra odločila svoje plezalno znanje tudi začet prenašat naprej na mlajši rod, tako da zdaj dvakrat na teden posredujem svoje izkušnje mladim Korenjakom v klubu v Dragomerju in moram reči, da res uživam. Uživam ob tem ker lahko dajem svoje znanje naprej in ker ga otroci cenijo in imamo podobne poglede na filozofijo plezanja. Drugače pa plezam v skali, za svojo dušo, iščem napredek v plezanju tudi tam, kjer sem ga prej spregledala, sestavljam svojo sestavljanko in jo poskušam oblikovati po svojih načelih, svojih mnenjih, vmes pa se mi ponudi še kakšna lepa nova priložnost, kot je pisanje kakšnega članka in kakšno predavanje,.. in tako se poiskušam znajti v novi situaciji po svojih najboljših močeh.

Po decemberski razstavi ideja o plezalnem taboru še vedno živi, tako da jo bomo sredi julija z Zvezo prijateljev mladine tudi izpeljali in sicer v Kranjski Gori, kjer bomo obiskali bližnja plezališča in otroke spoznali bližje s plezanjem ter ostalimi športnimi aktivnostmi. Se že veselim!:)

V namenu čez nekaj časa vsekakor tudi osvežitev spletne strani, tako in drugače, je potrebno "zmenjat ploščo", saj je večina stvari preteklost, sicer res lepa, z mnogimi lepimi spomini in dogodivščinami, ampak življenje teče dalje in prav ničesar več ni v meni, kar bi si želelo nazaj v tekmovalne vode. Ne čutim namreč nobenega obžalovanja, ko danes spremljam naše po tekmah svetovnega pokala, čeprav pogrešam energijo tekme na vsake toliko časa, predvsem tiste trenutke ko sem bila sama s sabo na steni in so me prevevali različni občutki, a cilj vseh je bil zmaga nad samo sabo, v srcu pa je bila ena velika ljubezen do tega kar počnem. Res čudoviti občutki, ampak verjamem, da jih lahko prav tako najdem v skali in drugih življenksih situacijah, kjer mi izkušnje iz tekmovanj in celotnega, mojega plezalnega procesa vsak dan pomagajo premagovat izzive. Vsak dan se spomnim na kakšne lekcije, ki mi jih je posredoval trener ali pa sem jih doumela sama, samo da jih je tokrat potrebno uporabit v drugačni situaciji, ki je hkrati veliko bolj življenjska.

Priznam, da sem dobro, da imam vse kar potrebujem za to da stremim naprej v svojo prihodnost in vsak dan si poiskusim narediti čim lepši, meni čim lažji v smislu, da se poiskušam ne sekirat za nepotrebne stvari in se jim raje nasmejim. Včasih uspe bolj, včasih manj, hkrati pa iščem in spoznavam naprej svoje sanje, samo sebe in se prepuščam toku življenja. Ne vem kam me bo naplavil tok, ampak verjamem, da bo vse ok, kakor koli se mi bo življenje odvilo.

Zato en lep topel objem in nasmeh pošiljam vsem, ki ste si vzeli čas, da ste prebrali te vrstice, če pa vas zanima še tale spodnji malo daljši odstavek, pa nekaj v malo drugačen razmislek..:) Pa lepe prvomajske praznike!

pozdravček,

Naty

"Kadar ljubimec išče, nikoli ne išče, ne da bi ga ljubljena iskala.
Ko je blisk ljubezni zadel to srce, vedi, da je ljubezen v onem srcu.
Ko v tvojem srcu raste ljubezen do boga, te bog nedvomno ljubi.
Noben zvok ploska ne pride od ene roke, brez druge roke.

Božanska modrost je usoda in na njen ukaz se ljubimo.
Ta prvi ukaz pravi, da je vsak del sveta v paru s svojim drugom.
Za modrega je Nebo moški in Zemlja ženska:
Zemlja goji, kar pade z Neba.
Ko zemlja nima toplote, jo pošlje Nebo;
ko izgubi svežino in vlago, ju Nebo obnovi.

Nebo gre po svojih obhodih, kot mož, ki kupuje za ženo;
in Zemlja je gospodinja: skrbi za rojstva in doji, kar rojeva.
Glej na Nebo in Zemljo; kot da sta obdarjena z razumom, ker opravljata delo razumnih bitij.

Čemu silita skupaj kot ljubimca, če ne bi uživala drug v drugem?
Kako bi brez Zemlje cvetela roža in drevo?
Kaj bi ustvarila voda in toplota Neba?
Kot je bog dal željo moškemu in ženski zato,
da bi svet ohranil z njuno združitvijo,
tako je vzgojil v vsakem delu bivajočega željo po drugem delu.

Dan in Noč sta na zunaj sovražnika;
vendar oba izpolnjujeta en namen,
ko vsak ljubi drugega, da bi opravila svoje skupno delo.
Brez Noči bi narava Človeka ne prejela dohodka
in Dan bi ne mogel ničesar potrošiti."

(pesem muslimanskega pesnika Rumu-ja, v knjigi E.Fromm; Umetnost ljubezni in življenja)

ponedeljek, 16. januar 2012