Natalija Gros, plezalka

27. julij 2009: Zmaga na mastru v Serre Chevalier-ju!:)

Včerej je bil zame res čaroben večer, ki ga vam težko opišem z besedami. Zmaga na 20. prestižnem mastru v Serre Chevalier-ju, pred polno množico, ob osvetljeni steni s polno reflektorji, super šovom in norim, pozitivnim vzdušjem, je nekaj kar sem včeraj čutila na svoji koži..

Še zdej sem mal v oblakih, ko pišem tole, saj zjutraj ko sem se zbudila, sploh še nisem dojela dobro kaj se je dogajalo en večer prej. Namreč plezala sem tako mirno, hkrati pa sproščeno ter samozavestno, da se sama sebi čudim, s kakšno srčnostjo in užitkom sem plezala.

Že po petkovih kvalifikacijah sem edina splezala smer in že to mi je dalo samozavesti, da imam pravi pristop, takšnega kot sem imela že v Chamonix-u, le da sem se tu čutila še za odtenek močnejšo. Kaj je k temu prispevalo - po moje tele super plezalne počitnice z Asjo in Martino, in neskončno uživanje v naravni steni, ter to da sem se naslonila samo nase in se prepustila toku.

V soboto pa je bila na vrsti smer za študirat, kjer je vsak finalist imel 28 minut časa, da po svojih najboljših močeh proba naštudirat smer, ki se jo pleza zvečer. Šla mi je dobro, le dva mesta sta mi bila težja, predvsem pa smo imele punce izziv preplezat "zaveso". Zvečer smo se pred bučno publiko, kot vedno še zadnjič predstavili vsi finalisti, saj se z 20. obletnico zaključuje ta legendarni master, tako da je bila zmaga še slajša.

Finalno smer sem začela sigurno in odločno, točno sem vedela kaj me čaka in kljub še mnogim drugim varjantam, ki jih izveš tekom primerjanja s sotekmovalkami, sem odplezala svojo, pa čeprav je šlo dvakrat na centimetre! A sem jo splezala in že tu z velikim nasmehom pomahala z vrha!:)

Pet finalistk nas je splezalo smer in imelo še superfinale, na pogled, ki je odločalo. Po "red pointu" sem vedela, da je ta težja stvar za mano, saj imam na tekmi raje plezanje na pogled kot na rdečo piko, zato sem lahko zadihala s polnimi pljuči in vse kar sem si želela je bil vrh superfinalne smeri. Samo na to sem se osredotočila in samo to mi je bilo pomembno. In ko sem vstopila, sem začutila kako mi mravljinci tečejo po telesu od navdušenja in čarobne energije, ki je bila v zraku. Na koncu sem ostala na steni popolnoma sama, fantje so svojo tekmo že zaključili, in ko sem počivala pred zadnjim detajlom, pred zadnjo poko, ki smo jo imele, sem še enkrat pomahala publiki in se sama sebi nasmehnila, tako zelo sem uživala! Nato pa sem odločno šla in iz sebe potegnila vso moč, kar sem jo še imela! Žal sem padla gib pod vrhom, a moj pristen, širok namseh na obrazu je povedal vse! Ko pa sem slišala še da sem zmagala, pa je bil večer več kot popoln!

Maja je zasedla 4. mesto, Mina 5., Asja 8., Klemenu in Juretu Bečanu pa letos ni šlo po načrtih, tako da sta s tekmo zaključila že v petek.

Ob tem pa vse čestitke organizatorju za 20. let nepozabnega šova, čeprav sem ga sama doživljala šele zadnjih sedem let! Zame je in bo to ena izmed najboljših tekem, tako po organizaciji, predvsem pa po čarobnem vzdušju, ki mi bo vedno znova v spomin priklical tiste mravljince, ki so mi šli po telesu tekom zadnjega plezanja v superfinalu! Bilo je nepozabno..

Več rezultatov na
http://www.montagne-virtuel.com/evenements/results.php?NoID=3&NoIDEvent=3&NoIDComp=1&Cat=2#A

Več slikc zpa že v galeriji!

foto: Martina

PS: zdaj grem pa za par dni na zaslužen dopust, tako da lep morski pozdrav že v naprej!:)

nedelja, 22. avgust 2010

Chloe..

Moja mami mi vedno pravi: "Užij vsak trenutek", moj fant pa da je moj čas na temu planetu (pre)kratek, naj ga pametno vnovčim..

Do danes, ko sem na poti nazaj iz tekme v Xining-u v Peking, izvedela za smrt sotekmovalke v svetovnem pokalu, nisem nikoli do sedaj tako resno razmišljala o teh zgornjih besedah, niti nisem (še) imela bližnje izkušnje s smrtjo tako mojih bližnjih kot same sebe.. Ime ji je bilo Chloe Graftiaux iz Belgije. Nekje v gorah Chamonix-a, v Franciji, se je smrtno ponesrečila.

Nikoli nisem prav veliko govorila z njo, niti je nisem poznala več kot samo tekmico na bolder tekmah za svetovni pokal. Letos je naredila velik napredek, bila dvakrat zmagovalka tekme za SP in se redno uvrščala na stopničke, na koncu pa je zasedla tretje mesto v skupni razvstitvi.

Rezultat sicer pove zelo, zelo malo o njej sami, v končni fazi bi lahko bila na njenem mestu katerakoli druga moja sotekmovalka, lahko pa bi bila to prav jaz.

Njena smrt me je šokirala predvsem zaradi dejstva, da punce, s katero sva se še pred tremi tedni skupaj borili na istih bolderjih v Munchnu in sem ji po tekmi šla stistnit roko za osvojeno tretje mesto, ni več. Pa vem, da se take nesreče dogajajo vsak dan, to je pač življenje in se bodo še nadaljnih tisoče in tisoče let, dokler bomo obstajali na Zemlji. Ampak ko izveš za tako novico, te če ne drugega, pretrese dejstvo, da smo tako zelo minljivi in majhni v nasprotju z naravo in da se prav to, da si en dan še tu, naslednji dan te ni več, lahko zgodi vsakomur od nas; meni, tebi, mojemu fantu, bratu, mami, očetu, prijateljem.. in navsezadnje tudi mojim bodočim otrokom.

Navsezadnje tako zelo močno prisotno dejstvo smrti okrog nas, ga v obilici problemov, katere si večinoma ustvarimo sami, pozabljamo, da je naše življenje prekratko in da je vsak dan, vsak trenutek minljiv, da ga ne bo nazaj, samo od nas samih je odvisno kako dobro in kvalitetno ga bomo znali izkoristit in ga izživet!

Ob teh stvareh se prav tako vprašam, kje je tista meja med uživanjem življenja in tem da se ženemo za rezultati, dosežki, napredkom? Kdaj reči "ne" tistemu kar bi raje počeli in kdaj si vzet priložnost s polno žlico? A ko se sprašujem to, ugotavljam, da je najlepše če te meje sploh ni, če znamo najti v stvareh, ki jih počnemo smisel in če počnemo stvari, se družimo z ljudmi, ki nas osrečujejo, jih ljubimo in v njih najdemo strast - življensko strast, ki nas napoljnjuje in daje našemu obstoju na tem planetu Zemlja pomen, da smo kar v resnici smo - človeška vrsta, z omejenim časom življenja, a bitja, ki imamo napram živalim in rastlinam možnost odkrivanja tudi višjega smisla v življenju, kot samo golo preživetje in ki nas uresničuje in izpoljnjuje, pa četudi na koncu ne doživimo visoke starosti. Na koncu je to po mojem mnenju, vredno največ.

Chloe, počivaj v miru..

(prvi utrinki po žalostni novici)

četrtek, 29. julij 2010