Natalija Gros, plezalka

Ime: Natalija
Priimek: Gros
Datum in kraj rojstva: 29.11.1984, Kranj
Kraj bivanja: Ljubljana
Višina: 1,56m
Teža: 49kg
Klub: Alpinistični odsek Kranj
Status: študentka Fakultete za šport
Hobiji: ples, tek, učenje tujih jezikov,..
Sponzorji: Red Bull, Volksbank, avtohiša Sawal, La Sportiva, Moon climbing, Chimapnzee bar
Trener: Aleš Jensterle
Zaposlena: Ministrstvo za notranje zadeve
Avto: sponzorska, črna Opel corsa
Glasba: Vanessa Mae, U2, Enya, Madonna, Tupac..
Film: Pulp Fiction, Million dollar baby, Matrix, Godfather..
Nanizanka: Prijatelji - Friends
Igralec(ka): Al Pachino, Natalie Portman
Pijača: Red Bull, voda, čaji
Hrana: čokolada, pire krompir
Mesto: Salzburg, Novi sad
Destinacije: Tajska, Južna Amerika, Avstralija, Kanada, Španija
Knjiga: Jonatan Livingston Galeb, Pot samouresničevanja, Poroka z budo..
Žival: lev/levinja, konj, pajek
Barva: roza, rdeča, črna, bela
Citat: "It's the magic in risking everything for a dream that no one sees but you."

S športnim plezanjem se ukvarjam že od svojega 6. leta. Takrat je bil poleg gimnastike to zame še en hobi, ki pa je kasneje prerastel vsa moja pričakovanja, in tako rekoč postal način življenja. S tekmami sem se prvič srečala pri 9-ih letih, in od takrat naprej se ne morem ločit od te "zasvojenosti". Razen v 4. letniku srednje šole sem zaradi šolskih obveznosti, in prenasičenosti s treningi, za osem mesecev postavila plezalke v kot, in uživala življenje navadnih smrtnikov.

Kmalu po prvih tekmah, so se začeli kazati prvi vidnejši rezultati, tudi na mednarodnih tekmovanjih, česar mi sprva zaradi strahu pred višino in padcem niso prisojali. Kmalu so se začeli resnejši treningi in priprave na mladinska, svetovna prvenstva, kjer sem v petih letih vsako leto nazaj prišla s kolajno. Trikrat z zlato, ter dvakrat s srebrno. Pri šestnajstih letih pa sem smela zečeti tekmovati tudi v članski reprezentanci, in si že na svoji prvi tekmi priplezala finale.

V tem času sem nanizala kar nekaj lepih rezultatov, najbolj pa sem ponosna na naslov evropske podprvakinje, 3. mesta v skupni razvrstitvi SP 2004, svoje prve zmage v težavnosti svetovnega pokala 2004, 2. mesta na svetovnih igrah 2005, 4. mesta na evropskem prvenstvu v balvanskem plezanju 2007, skupne zmage leta 2007 v kombinaciji ter 3. mesta v skupni razvrstitvi svetovnega pokala v balvanih ter na vse ostale stopničke in uvrstitve v finala svetovnega pokala.. Poleg tega pa še na smer Histerija, z oceno 8c+, katero sem letos kot 4. ženska na svetu uspela preplezat v domačem plezališču v Mišji peči. Pri vsem tem pa ima veliko vlogo moj trener Aleš Jensterle, ki ima tudi zasluge za te lepe rezultate in sem mu resnično hvaležna za ves njegov trud in čas, ki ga vlaga v moj napredek.

Zdaj je plezanje zame tako užitek, veselje, hobi, kot že na pol služba. V teh parih letih ko bom še tekmovala, pa si želim čim boljših uvrstitev med najboljše, najbolj pa čim več priplezanih vrhov! Kaj bo pa po tem, bom pa še vidla.. Se puščam presenetit.

nedelja, 22. avgust 2010

Chloe..

Moja mami mi vedno pravi: "Užij vsak trenutek", moj fant pa da je moj čas na temu planetu (pre)kratek, naj ga pametno vnovčim..

Do danes, ko sem na poti nazaj iz tekme v Xining-u v Peking, izvedela za smrt sotekmovalke v svetovnem pokalu, nisem nikoli do sedaj tako resno razmišljala o teh zgornjih besedah, niti nisem (še) imela bližnje izkušnje s smrtjo tako mojih bližnjih kot same sebe.. Ime ji je bilo Chloe Graftiaux iz Belgije. Nekje v gorah Chamonix-a, v Franciji, se je smrtno ponesrečila.

Nikoli nisem prav veliko govorila z njo, niti je nisem poznala več kot samo tekmico na bolder tekmah za svetovni pokal. Letos je naredila velik napredek, bila dvakrat zmagovalka tekme za SP in se redno uvrščala na stopničke, na koncu pa je zasedla tretje mesto v skupni razvstitvi.

Rezultat sicer pove zelo, zelo malo o njej sami, v končni fazi bi lahko bila na njenem mestu katerakoli druga moja sotekmovalka, lahko pa bi bila to prav jaz.

Njena smrt me je šokirala predvsem zaradi dejstva, da punce, s katero sva se še pred tremi tedni skupaj borili na istih bolderjih v Munchnu in sem ji po tekmi šla stistnit roko za osvojeno tretje mesto, ni več. Pa vem, da se take nesreče dogajajo vsak dan, to je pač življenje in se bodo še nadaljnih tisoče in tisoče let, dokler bomo obstajali na Zemlji. Ampak ko izveš za tako novico, te če ne drugega, pretrese dejstvo, da smo tako zelo minljivi in majhni v nasprotju z naravo in da se prav to, da si en dan še tu, naslednji dan te ni več, lahko zgodi vsakomur od nas; meni, tebi, mojemu fantu, bratu, mami, očetu, prijateljem.. in navsezadnje tudi mojim bodočim otrokom.

Navsezadnje tako zelo močno prisotno dejstvo smrti okrog nas, ga v obilici problemov, katere si večinoma ustvarimo sami, pozabljamo, da je naše življenje prekratko in da je vsak dan, vsak trenutek minljiv, da ga ne bo nazaj, samo od nas samih je odvisno kako dobro in kvalitetno ga bomo znali izkoristit in ga izživet!

Ob teh stvareh se prav tako vprašam, kje je tista meja med uživanjem življenja in tem da se ženemo za rezultati, dosežki, napredkom? Kdaj reči "ne" tistemu kar bi raje počeli in kdaj si vzet priložnost s polno žlico? A ko se sprašujem to, ugotavljam, da je najlepše če te meje sploh ni, če znamo najti v stvareh, ki jih počnemo smisel in če počnemo stvari, se družimo z ljudmi, ki nas osrečujejo, jih ljubimo in v njih najdemo strast - življensko strast, ki nas napoljnjuje in daje našemu obstoju na tem planetu Zemlja pomen, da smo kar v resnici smo - človeška vrsta, z omejenim časom življenja, a bitja, ki imamo napram živalim in rastlinam možnost odkrivanja tudi višjega smisla v življenju, kot samo golo preživetje in ki nas uresničuje in izpoljnjuje, pa četudi na koncu ne doživimo visoke starosti. Na koncu je to po mojem mnenju, vredno največ.

Chloe, počivaj v miru..

(prvi utrinki po žalostni novici)

četrtek, 29. julij 2010