Natalija Gros, plezalka

Ime: Natalija
Priimek: Gros
Datum in kraj rojstva: 29.11.1984, Kranj
Kraj bivanja: Ljubljana
Višina: 1,56m
Teža: 49kg
Klub: Alpinistični odsek Kranj
Status: študentka Fakultete za šport
Hobiji: ples, tek, učenje tujih jezikov,..
Sponzorji: Red Bull, Volksbank, avtohiša Sawal, La Sportiva, Moon climbing, Chimapnzee bar
Trener: Aleš Jensterle
Zaposlena: Ministrstvo za notranje zadeve
Avto: sponzorska, črna Opel corsa
Glasba: Vanessa Mae, U2, Enya, Madonna, Tupac..
Film: Pulp Fiction, Million dollar baby, Matrix, Godfather..
Nanizanka: Prijatelji - Friends
Igralec(ka): Al Pachino, Natalie Portman
Pijača: Red Bull, voda, čaji
Hrana: čokolada, pire krompir
Mesto: Salzburg, Novi sad
Destinacije: Tajska, Južna Amerika, Avstralija, Kanada, Španija
Knjiga: Jonatan Livingston Galeb, Pot samouresničevanja, Poroka z budo..
Žival: lev/levinja, konj, pajek
Barva: roza, rdeča, črna, bela
Citat: "It's the magic in risking everything for a dream that no one sees but you."

S športnim plezanjem se ukvarjam že od svojega 6. leta. Takrat je bil poleg gimnastike to zame še en hobi, ki pa je kasneje prerastel vsa moja pričakovanja, in tako rekoč postal način življenja. S tekmami sem se prvič srečala pri 9-ih letih, in od takrat naprej se ne morem ločit od te "zasvojenosti". Razen v 4. letniku srednje šole sem zaradi šolskih obveznosti, in prenasičenosti s treningi, za osem mesecev postavila plezalke v kot, in uživala življenje navadnih smrtnikov.

Kmalu po prvih tekmah, so se začeli kazati prvi vidnejši rezultati, tudi na mednarodnih tekmovanjih, česar mi sprva zaradi strahu pred višino in padcem niso prisojali. Kmalu so se začeli resnejši treningi in priprave na mladinska, svetovna prvenstva, kjer sem v petih letih vsako leto nazaj prišla s kolajno. Trikrat z zlato, ter dvakrat s srebrno. Pri šestnajstih letih pa sem smela zečeti tekmovati tudi v članski reprezentanci, in si že na svoji prvi tekmi priplezala finale.

V tem času sem nanizala kar nekaj lepih rezultatov, najbolj pa sem ponosna na naslov evropske podprvakinje, 3. mesta v skupni razvrstitvi SP 2004, svoje prve zmage v težavnosti svetovnega pokala 2004, 2. mesta na svetovnih igrah 2005, 4. mesta na evropskem prvenstvu v balvanskem plezanju 2007, skupne zmage leta 2007 v kombinaciji ter 3. mesta v skupni razvrstitvi svetovnega pokala v balvanih ter na vse ostale stopničke in uvrstitve v finala svetovnega pokala.. Poleg tega pa še na smer Histerija, z oceno 8c+, katero sem letos kot 4. ženska na svetu uspela preplezat v domačem plezališču v Mišji peči. Pri vsem tem pa ima veliko vlogo moj trener Aleš Jensterle, ki ima tudi zasluge za te lepe rezultate in sem mu resnično hvaležna za ves njegov trud in čas, ki ga vlaga v moj napredek.

Zdaj je plezanje zame tako užitek, veselje, hobi, kot že na pol služba. V teh parih letih ko bom še tekmovala, pa si želim čim boljših uvrstitev med najboljše, najbolj pa čim več priplezanih vrhov! Kaj bo pa po tem, bom pa še vidla.. Se puščam presenetit.

ponedeljek, 16. januar 2012

Kam gre ta svet?

Po navadi ne pišem svojih osebnih mnenj o politiki, ampak tokrat sem se odločila drugače, ker kar je preveč je pa preveč! Po enem tednu odklopa pridem domov in preberem, da je naša preljuba slovenska politika še vedno na statusu quo, da ni ne duha ne sluha o mandatarju, niti o vladi.. Tolk mi je že slabo ob vsem tem neokusnem jebanju v glavo, ob vseh teh prisiljenih nasmehih in laganju drug drugemu v face, ob vsem tem nategovanju tako samih sebe kot ljudstva itd.. Ne govorim o tem kdo bo glavni in kdo ne, ampak to, da sem kot športnica, ki sem vsa ta leta na tekmovanjih ponosno zastopala Slovenijo, tekmovala pod njeno zastavo in jo z veseljem promovirala, tako zelo razočarana nad njenim vodstvom, hkrati pa me je sram pred svetom priznati, da sem tukaj doma. To sicer izžareva že moj odnos do volitev, kamor sem šla z apatičnim odnosom, vse trenutno dogajanje pa je samo zrcalo mojih takratnih občutkov.

Upam si trditi, da če Slovenija ne bi bila fenomen glede tega, da ima toliko vrhunskih športnikov, ki jo promovirajo ter nekatere znanstvenike in gospodarstvenike, ki s svojimi glasnimi dejanji, uspehi in dosežki promovirajo našo državo, da še tisti ljudje, ki nas poznajo, sploh ne bi vedeli kdo zavraga na svetu smo mi? Naši politiki samo kimajo in kimajo, nihče pa si ne upa udarit po mizi in povedat svoje tudi velikim narodom - zato se sploh ne čudim, da ko me v tujini vprašajo od kje prihajam, večina sploh ne ve kje Slovenija je. A kako potem to, da če jim povem, da sem iz ex Yugoslavije pa vsi vedo kje je to bilo? Zdaj začenjam šele dobro razumeti tudi ozadje odnosov med državami v mojem športu, ko se spominjam nekaterih občutkov ter dogodkov za nazaj - Slovenijo so vedno vsi jemali kot neko majhno državico, brez svojega mnenja, brez svoje hrbtenice, ponižno in tiho. Taki kot dejansko smo slovenski hlapci, razen izjem, ki se vedno najdejo.

V bistvu se sploh ne čudim stanju v naši državi, resno pa razmišljam, da bom kljub temu, da sem bila v času tekmovanj in še vedno sem deležna slovenske podpore in se tega zavedam in cenim, v bližnji prihodnosti spakirala kovčke in šla s trebuhom za kruhom v širni svet, da občutim občutke občutke "velikih" narodov in se od njih učim. Vem, da nikjer ni popolnega kraja na tem svetu, da so povsod prednosti in slabosti in vedno bo Slovenija moja domovina, ampak želim si pa da tam kjer bom pristala, občutim občutek, ko se država postavi zase, ko glasno pove svoje mnenje in nato stoji za njim, ki je prepoznavna v svetu zaradi svojega vsestranskega poguma in ki se zaveda, da je nesigurnost in strah naroda, kateregakoli, njemu največja poguba. In svojim otrokom si želim predat naprej tako znanje, take občutke, ki mu bodo dvigali njegovo samozavest in moč. In verjamem, da nekej posebnega, močnega je v nas Slovenih, da smo skozi našo zgodovino prilezli tako daleč in da smo tak fenomen kot smo, samo sebi v prid si moramo upat obrnit.

Kakorkoli, današnja novica mi je dala pošteno za mislit in ne glede na to kako se bo stvar razpletla, mi pušča grenek priokus. Morda še kdo razmišlja podobno, morda ne, a danes sem dojela, da nekaj pri "nas doma" zares ne štima in res upam in si želim, da se čim prej postavi na noge kar bi se moralo že pred mesecem dni.

Pozdrav, Natalija

torek, 15. november 2011